V 1. St.. pr. Kr. so se Langobardi (dolgobradci) preselili v severno Germanijo ob spodnji Labi. V prvem stoletju jih omenjajo že rimski pisci, kot »zelo bojevito ljudstvo«. Bili so zavezniki Arminija Vara, ko je ta v Tevtoburškem gozdu leta 9. po Kristusu uničil tri rimske legije.

V začetku 6. Stol. so Langobardi prekoračili Donavo in vstopili v rimsko provinco Panonijo, ki je obsegala ozemlje današnje vzhodne Avstrije, Madžarske in Slovenije.
Leta 568 so zaradi Avarske nevarnosti Langobardi zapustili Panonijo in se pod vodstvom kralja Alboina odselili v Italijo. Najprej so zasedli Čedad (Forum Iulii), 568 porušili Trst, zatem Oglej, Verono in druga mesta, leta 569 tudi glavni rimski center severne Iitalije, Milan.

Leta 572 pa so osvojili še Pavijo, ki je postala prestolnica njihovega kraljestva. Iz Padske nižine so Langobardi osvajali Toskano, osrednjo in južno Italijo. Na severu Italije so Ustanovili kraljestvo, ki je bilo razdeljeno na 36 vojvodin, katere so upravljali Duces-vojvode, ki so bili podrejeni kralju v Paviji. Iz langobarskih ozemelj v osrednji in južni Italiji sta nastali dve veliki vojvodstvi Spoleto in Benevento, ki sta bili skoraj povsem neodvisni od kraljeve oblasti v Paviji. Vmes pa je bilo bizantinsko ozemlje. Langobardom torej ni uspelo osvojiti celotne Italije, ki je ostala politično razdeljena vse do druge polovice 19. stol.
Prve generacije Langobardov, ki so se preselile v Italijo so še govorile germanski jezik, nekakšen nemški dijalekt. Kasnejše generacije so že sprejele latinščino.

Langobardi so bili najprej pogani. Tik preden so vstopili v Italijo so v Panoniji kot mnoga germanska ljudstva (Ostrogoti, Vizigoti, Vandali, Burgundijci) prešli v Arijanstvo. Pod kraljem Agilulfom (590-616), so začeli sprejemati katoliško vero. Velike zasluge pri tem je imela kraljeva soproga, kraljica Teodolinda – bavarska princesa, ki je bila katoličanka in je bila v dobrih prijateljskih odnosih s papežem Gregorjem Velikim. S prehodom v krščanstvo se je med Langobardi kot tudi ostalimi Germani razširila pismenost.

Langobardi so stalno ogrožali Rim. Papež pa je dobil trdnega zaveznika v frankovskem kralju Pipinu Malem in kasneje v njegovem sinu Karlu Velikem. Slednji je na čelu močne vojske leta 774 porazil langobardskega kralja Deziderija in zavzel prestolnico Pavio. Po vdaji Pavie se je Karel Veliki proglasil za kralja Frankov in Langobardov.

Čedajsko vojvodstvo je bilo prvo izmed 36 vojvodstev, ki so jih Langobardi ustanovili v Italiji. Prvi vojvoda je bil Alboinov nečak Gisulf. Center je bil star rimski municipij Forum Iulii. Furlanijo so imeli Langobardi do reke Livence. Medtem ko so obalni pas z Gradežem in otoki v laguni ter Istra ostali Bizantinski.
Na vzhodnem robu Furlanije se je meja langobardskega kraljestva vzpostavila na ozemlju, kjer so že Bizantinci v letih 555 do 568 postavili svoje utrdbe. Langobardi so obmejni pas nekakšen limes utrdili kot obrambo pred vdori Obrov in Slovanov. Glavne utrdbe so se vrstile na črti Tržič – Potium pri Devinu, Fara pri Gradiški, Solkan (Castrum Siliganum), Krmin (Cormons), Čedad, Neme (Nimis), Rtin (Artegna), Humin (Gemona), Pušja vas (Venzone), Ibligo (Invillino). Ti kasteli, ki so bili vezani na stare rimske cestne prehode, so Langobardom omogočali kontrolo glavnih prometnih poti. Ko so Slovani skupaj z Avari leta 610 prvič udrli v Furlanijo, je bila ta že zavarovana z utrjenim pasom-limesom. Slovanska etnična meja se je tako vzpostavila prav na tej langobardski obrambni črti.

O bojih med Slovani in Langobardi nam v knjigi Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum) poroča Pavel Dijakon, langobardski zgoodvinar rojen v Čedadu, ki je eden najpomembnejših virov za zgodnje slovensko zgodovino. Iz njegovega poročanja izvemo, da so med leti 623-626 Langobardi napadli Karantance. Slovani so vdirali v Vipavsko dolino in Furlanijo med drugim v letih 663-664. Leta 705 so Slovani katastrofalno porazili furlanske Langobarde in in s tem osvojili Goriška Brda in Beneško Slovenijo. Medtem, ko jim poskus osvojitve Furlanske nižine ni uspel (720 bitka pri Lavarianu).

Solkan je bil del tega limesa, pomemben utrjen kraj s svojim kastelom in vojaško langobardsko posadko. Področje na Bregu, kjer so kasneje našli ostanke langobardskih grobov so ljudje poimenoval tudi »Žegen«, ker so kmetje pri oranju včasih naleteli na človeške kosti.

Zasluge pri odkritju Langobardskih grobov pa ima domačin Avgust Vižin. Ko so leta 1979 kopali za plinovod je odkril nekaj kovinskih ostankov orožja. Pokazal jih je zetu Kamilu Komelu, ki je o tem obvestil dr. Branka Marušiča in arheologa Draga Svoljška iz Goriškega muzeja. Leta 1980 so se začela arheološka izkopavanja, ki so se nadaljevala še tudi kasneje v letu 2008. Izkopavanja so vodili arheologi iz Goriškega muzeja in arheologi iz arheloškega oddelka Filozofske Fakultete v Ljubljani. Pri teh izkopavanjih je bilo odkritih 53 grobov, ki segajo v čas pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Grobovi, ki so datirani v 7. Stoletje pripadajo Langobardskih vojščakom. V času langobardov naj bila poseljena tudi sveta Katarina, verjetno pa tudi prostor okrog cerkve in drugod predvsem zaradi stratežke lege, saj prav pri Solkanu hriboviti svet prehaja v ravnino, ki se razprostira vse do reke Pad.

O Langobardih nam danes govorijo arheološki ostanki in značilna imena krajev npr. Fara, ki nam govorijo, da ima kraj langobardsko poreklo. Fara – langobardska skupnost vojščakov in njihovih družin, ki jih povezujejo širše sorodstvene vezi.

(Avtor: Mag. Jernej Vidmar)